Ivan Cankar

ŽIVLJENJE

Ivan Cankar se je rodil v hiši Na klancu 141, kot eden od dvanajstih otrok obrtniško-proletarske družine. Leta 1882 se je vpisal v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa na ljubljansko realko. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon.

Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, pozneje pa se je dokončno preselil v Ljubljano.

Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj (med katerimi številna v Trstu), najbolj znano predavanje pa je imel leta 1913 v Ljubljani, z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil oproščen služenja.

Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.

DELO

Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). Letnica 1899 je letnica izida njegove prve pesniške zbirke Erotika in Župančičeve Čaše opojnosti in velja za začetek slovenske moderne. V svoji pesniški zbirki je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller.

Kmalu je pesništvo opustil in začel pisati prozo in dramatiko. Pod vplivom romantike, naturalizma, dekadence, simbolizma in impresionizma je pisal povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila.

Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena (Kralj na Betajnovi) in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike. V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere v državi (satirični komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor ter politična satira Hlapci) V njegovih delih prevladuje tematika posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje. Tako je v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica simbolično predstavil boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Z romanom Na klancu pa je ustvaril nov tip ženskega oziroma materinskega romana.

Poleg umetniškega pisanja se je Cankar ukvarjal tudi s publicističnim pisanjem, kritiko in esejistiko (Krpanova kobila, Slovenski umetniki na Dunaju, Naši umetniki).

BIBLIOGRAFIJA

Poezija:

Erotika (1899, 2. izdaja 1902)

Proza[uredi | uredi kodo]

Vinjete (črtice) (1899)

Knjiga za lahkomiselne ljudi (novele) (1901)

Tujci (roman) (1902)

Na klancu (roman) (1903)

Ob zori (novele) (1903)

Življenje in smrt Petra Novljana (povest) (1903)

Gospa Judit (povest) (1904)

Hiša Marije Pomočnice (roman) (1904)

Križ na gori (roman) (1905)

Potepuh Marko in kralj Matjaž (povest) (1905)

V mesečini (novele) (1905)

Martin Kačur (roman) (1905)

Polikarp (povest) (1905)

Smrt in pogreb Jakoba Nesreče (povest) (1905)

V samoti (povest) (1905)

Nina (roman) (1906)

Smrt in pogreb Jakoba Nesreče (povest) (1906)

Aleš iz Razora (povest) (1907)

Hlapec Jernej in njegova pravica (povest) (1907)

Marta (roman) (1907)

Novo življenje (roman) (1908)

Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908)

Kurent (povest) (1909)

Sosed Luka (novela) (1909)

Za križem(novele) (1909)

Troje povesti (povesti) (1911)

Volja in moč (novele) ([1911)

Milan in Milena (roman) ([1913)

Podobe iz sanj (črtice) ([1920)

Mimo življenja (novele) (1920)

Moje življenje (črtice) (1920)

Grešnik Lenart (povest) ([1921)

Grešnik Lenart (avtobiografska povest) (1913/1914; prvič objavljeno 1921)

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Romantične duše (drama) (1897)

Jakob Ruda (drama) (1900)

Za narodov blagor (drama) (1901)

Kralj na Betajnovi (drama) (1902)

Pohujšanje v dolini šentflorjanski (drama) (1907)

Hlapci (drama) (1910)

Lepa Vida (drama) (1911)

Mladinska dela:

Pehar suhih hrušk (1887)

Bobi (1909)

Peter Klepec (1917)

Na peči (1876-1918)

Esejistika:

Krpanova kobila (esej) (1907)

Bela krizantema (esej) (1910)

Črtice (1876-1918)

Tuje Življenje (1876-1918)

Ivan Cankar

Cankarjeva rojstna hiša

Josip Murn Aleksandrov

Življenje
Rodil se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati je prišla z Gorenjske služit k družini Mayer v Ljubljano, kjer je bil njegov oče hlapec. Ta zanj ni skrbel, kmalu po njegovem rojstvu se je poročil z drugo, štiri leta kasneje pa umrl za tuberkolozo. Mati ga je v duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst, od koder se ni vrnila. Bil je tudi v reji pri Sv. Krištofu, nazadnje pa pri materi Kalanovi na Poljanski cesti. Leta 1885 je bil sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče v Ljubljani. Od leta 1890 do 1895 je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani in objavljal rokopise svojih pesmi v literarnem časopisu Dijaške vaje.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 se je vrnil k materi Kalanovi, s katero sta se preselila v Cukrarno, kjer je preživel zadnji del svojega življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v Ljubljani in postal sošolec Ivana Prijatelja. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga, iz katerega je kasneje izstopil. Zaljubil se je v Almo Souvan in ji v zborniku ljubljanskih maturantov posvetil cikel pesmi Noči.

Po maturi leta 1898 je s štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice odšel na Dunaj. S študijem na eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel prepisati na pravo na Dunaj in v Prago, a ker ni bil sprejet, je s tem izgubil štipendijo in se znašel v pomanjkanju. Poleg tega je bil čedalje bolj bolan, na oddih je odhajal na kmete na Gorenjsko, v Zalog pri Cerkljah ter v Zasip pri Bledu. Tu se je začel družiti s pesnico Vido Jeraj. Nekajkrat je preživljal svoje šolske počitnice v Vipavski dolini na domačiji pri Aleksandrovih, od tod psevdonim Aleksandrov. Leta 1899 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf, leta 1900 pa kot pisar pri Trgovski zbornici. Kmalu zaradi bolezni tudi tega ni več zmogel in je ostal brez sredstev za življenje. Denarno ga je še najbolj podpirala materina sestra Marjana, od prej pa je imel skromne prihranke od poučevanja in pisateljevanja.

Junija je v Cukrarni umrl za jetiko na isti postelji kot dve leti prej Kette. Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, pozneje pa prenesli v grob pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer je pokopan skupaj s Cankarjem, Kettejem in Župančičem.

Delo
Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu, Slovencu in Ljubljanskem zvonu. Objavljal je pod psevdonimi Lucijan, Anton Jek, Jurij Klas, Kres, Igorjevič, Jaroslav, Pintev in Aleksandrov.

Njegove pesmi so bivanjske, osebno izpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih oz. erotičnih - namenjene so bile Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Nekaj pesmi je prevedel iz nemščine (Goethe, Mickiewicz).

Pesmi zaznamuje brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu, duševni nemir - težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

Leta 1898 se je predstavil v almanahu osmošolcev Na razstanku pod naslovom Mlade pesmi, zbirka z naslovom Pesmi in romance pa je izšla šele po njegovi smrti leta 1903; pesmi zanjo je zbral in napisal uvod Ivan Prijatelj in s tem prvi določil pesnikovo vrednost. Zbirki Pesmi in romance, Lirske pesmi in Pisma pa je leta 1967 zbral in uredil Dušan Pirjevec v zbirki Topol samujoč.

Pred Pirjevcem so se z Murnom ukvarjali še Oton Župančič, ki je po njegovi smrti spesnil cikel z naslovom Manom Josipa Murna Aleksandrova, Nikolaj Omersa - objavil dve njegovi pesmi, Silva Trdina je leta 1933 iz njega doktorirala, kasneje pa so se mu še posvečali Jože Snoj, Irena Novak Popov, Marko Juvan in Mimi Malenšek, ki je v poklon Ketteju in Murnu napisala biografski roman Pojoči labodi. Benjamin Ipavec je uglasbil kar nekaj njegovih pesmi.

Josip Murn Aleksandrov

Oton Župančič

Življenje
Rojstna hiša Otona Župančiča v Vinici
Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.

Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, Dunaju. 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je postal mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in kasneje postal njegov upravnik (1929). Župančič je bil imenovan med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju, bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.

Njegova sinova sta patofiziolog Andrej O. Župančič in arhitekt Marko Župančič.

Delo
Poezije za odrasle
Čaša opojnosti (1899) (COBISS)
Čez plan (1904) (COBISS)
Samogovori (1908) (COBISS)
V zarje Vidove (1920) (COBISS)
Zimzelen pod snegom (1945) (COBISS)
Otroške pesniške zbirke[uredi | uredi kodo]
Pisanice (1900) (COBISS)
Lahkih nog naokrog (1912) (COBISS)
Sto ugank (1915) (COBISS)
Ciciban (1915) (COBISS)
Dramska dela[uredi | uredi kodo]
Veronika Deseniška (1924) (COBISS)

Velik pomen imajo tudi njegovi prevodi, zlasti Shakespeara in Molièra.


Oton Župančič

Dragotin Kette

Življenje
Ko je bil star dve leti, se je družina preselila na Col pri Vipavi, dve leti kasneje pa v Zagorje na Pivki, kjer mu je za posledicami tuberkuloze umrla mati. V Zagorju je obiskoval prve štiri razrede ljudske šole v enorazrednici. Peti razred je obiskoval v Ljubljani. Pri petnajstih letih je izgubil še očeta, zato je skrb zanj prevzel materin stric Janez Valenčič. Leta 1888 se je vpisal na gimnazijo, jo po drugem letu zapustil in se jeseni vpisal na očetovo željo na učiteljišče. Stric ga je prenehal denarno podpirati in sledilo je obdobje pomanjkanja. Leta 1893 se je vrnil v gimnazijo, v tretji razred. Postal je član in tajnik literarnega dijaškega društva Zadruga, v katerem so bili tudi Josip Murn, Oton Župančič in Ivan Cankar. Zaradi politične pesmi proti škofu Missiu je bil leta 1893 v štiriurnem priporu. Predaval je o literaturah v drugih jezikih, poučeval je ruščino in prijateljeval z Ivanom Cankarjem. Ker ni plačal šolnine, je bil leta 1895 kot šestošolec izključen iz gimnazije. Preživljal se je z inštrukcijami in novinarstvom.

Jeseni leta 1896 je na pobudo Ivana Resmana odšel v Novo mesto ter opravil sprejemni izpit za sedmi razred gimnazije. Osnoval je podobno društvo kot Zadruga, ki je kmalu razpadlo zaradi strahu pred šolsko oblastjo. Nesrečno se je zaljubil v Angelo Smola, ki mu je navdihnila njegove najlepše ljubezenske verze. Vanjo naj bi se zaljubil v Kapitlju, glavni novomeški cerkvi, ob koncu leta 1897 kot Prešeren v Julijo v trnovski cerkvi (sonet Zakaj sem bil v Kapitlju)[3]. Veliko je bral, znanje je dopolnjeval s prebiranjem grških, nemških, rimskih in ruskih pesnikov. Učil se je angleškega, italijanskega, francoskega in ruskega jezika. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, Angelčku in Vrtcu. Maturiral je leta 1898 in odšel v Trst, kjer so ga potrdili pri vojaškem odboru. Tam je kmalu zbolel za tuberkulozo, bil odpuščen iz vojske in se vrnil v Ljubljano, kjer je umrl pri prijatelju Josipu Murnu v Cukrarni.

Delo
Poznan je po svojih pesmih. V obdobju ustvarjanja v Ljubljani je pisal novoromantično poezijo, ki je bila igriva in hudomušna. Dela, ki so nastala v tem obdobju, so npr. Ah, zapojte, Na blejskem otoku, Popotnica. V Novem mestu se je pesnikov odnos do narave spremenil. Temu je bila kriva neuslišana ljubezen. Opisuje kmetstvo in idilično pokrajino. Dela iz tega obdobja so npr. Na trgu, Lepa roža, Mlinarjeva Hčerka, Dejal je Vlah Elija itd. Po končani maturi odide v Trst, kjer preživi nekaj mesecev. Poezija zato postane bolj čutna in erotična. Dela v tem ustvarjalnem obdobju so npr. Tihe noči, Slovo, Adrija, Moj Bog itn.

Pisal je tudi kratko impresionistično prozo ter dela za otroke (basni, pravljice, otroške pesmi in povesti) v času, ko je moral prekiniti šolanje, ter v zadnjih dveh letih gimnazije v Novem mestu. Njegova najbolj znana pravljica je Šivilja in škarjice (1896). Mladinska dela je objavljal v mladinskih revijah Angelček in Vrtec pod psevdonimom Siluška in v Ljubljanskem zvonu pod psevdonima Mihael Mihajlov ter Zvonoslav. Erotično poezijo je objavljal v Novi Nadi. Kettejeva mladinska dela so prevedena v češki, hrvaški, madžarski, makedonski, slovaški in srbski jezik (Dětské pohádky, Švelja i škarjice, A varrólány meg a bűvös olló).

Nekatere njegove otroške pesmi so napol lirske: Stankova smrt, Tončkove sanje, Jurček Zidar in Žalostinka. Bil je navezan na naravo, živali in otroke. Za mladino je napisal največ basni bodisi v prozi bodisi v verzih. V teh se norčuje iz človeških napak in poveličuje njihove vrline. V 19. stoletju je bil tretji pomembnejši predstavnik mladinske književnosti za Levstikom in Stritarjem. Vse pravljice, basni in pesmi za otroke so bile prvič zbrane v zbirki z naslovom Basni in pravljice, ki je bila izdana v Celju leta 1990. Izdala jo je Mohorjeva družba.

V času svojega življenja ni ničesar izdal v knjižni obliki. Po njegovi smrti je njegove pesmi uredil Anton Aškerc. Izdal jih je pod naslovom Poezije leta 1900, leta 1907 pa je izšla druga, pregledana izdaja Poezij. Ilustriral jo je Maksim Gaspari. Ostalo poezijo, pesmi in prozo za otroke, kratko prozo in pisma je v obliki Zbranega dela leta 1940 uredil France Koblar.



 
cukrarna v Ljubljani


Dragotin Kette

Dan odprtih vrat Cankarjeve spominske hiše

V nedeljo, 8. februarja 2015, na dan obletnice smrti največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, in slovenskega kulturnega praznika, bomo na Vrhniki odprli vrata Cankarjeve spominske hiše.

Od 9. do 18. ure se pridružite brezplačnemu vodstvu po spominski hiši največjega slovenskega pisatelja, Ivana Cankarja ter poslušajte zgodbe o njegovem otroštvu in delu.
Lepo vabljeni!